Mlada Živa se najbolje počuti na poteh med gorami, kjer lahko za nekaj časa pozabi na dolinske tegobe. Ko kljub očetovemu nasprotovanju zaide med plezalce, se z vso silo vname za Gregorja, zagnanega alpinista. Usoda ubere svojo pot in Živine sanje obvisijo v redkem zraku. Bo sploh še kdaj normalno živela? Bo svojo bolečino lahko spremenila v moč? 

"Oblekla je tišino je zelo osebna knjiga, ki ni avtobiografija, a je v njej veliko mene. To je največja stvar, ki sem si jo upala narediti," prizna Mojca Volkar Trobevšek, mojstrica pisane besede in upovedovanja življenjskih zgodb, ki presunejo ob zavedanju, da je v romanu Oblekla je tišino marsikaj, kar je doživela sama: "Tišina je večplastna. Cilj glavne junakinje je, da obenem obleče tišino, se umiri, najde sebe, tudi s pomočjo gora, gorske narave, po drugi strani pa mora to tišino prebiti, začeti govoriti, pisati, spregovoriti o sebi. Tišino lahko oblečemo na dva načina - lahko jo oblečemo in se v sebi pomirimo, lahko pa jo oblečemo in ne povemo tistega, kar bi lahko."

Roman Oblekla je tišino izraža naravno nasprotje današnjega časa, ko je "vedno več hrupa, zato vedno bolj iščemo nek mir, zatočišče, nekateri na morju, nekateri v hribih, gozdovih". Avtorica pojasni, da je junakinja zrasla na njenih temeljih, njen razvoj pa je neločljivo povezan z vsakim človeškim bitjem, saj se vsi razvijamo, vsi spoznavamo, izgubljamo in se veselimo, vsi rastemo. Gore so prostor dogajanja, hkrati pa točka hrepenenja, metafora za nekaj več, kar si želimo v življenju doseči: "Ta roman lahko nagovori vsakogar, tudi če ga hribi ne zanimajo. Seveda se v knjigi pleza in hodi v hribe, ampak v ospredju je doživljanje. Ni pomembno, da poznamo izraze iz tega sveta, ampak vsi pa poznamo izraze strah, ljubezen, pogum, odločitev."

"Avtorica nas zelo spretno, pretanjeno in skoraj neopazno vodi iz skalnih zajed in notranjih skrbi med misli, ki zadevajo tudi nas, naša čustva in vsakdanje soočenje z njimi. Tako si lahko nekoliko presenečeno rečemo: ves čas se gibljemo in nahajamo nekje ob nahrbtnikih, v stenah, z vrvmi, v kratkih gestah, pričakovanju in opazkah, pa vendar je to predvsem roman o človeških odnosih, o ljubezni, smrti in življenju," v poglobljeni spremni besedi razmišlja alpinist, filozof in pisatelj Igor Škamperle.

Mojca Volkar Trobevšek je profesorica slovenščine in literarna komparativistka, izbrana za učiteljico leta 2026. Vsestranska ustvarjalka in avtorica prepleta ljubezen do literature in umetnosti, gorskega sveta ter pedagoškega dela. Deluje kot scenaristka dokumentarnih filmov - letos filma ZaPisane gore: 130 let Planinskega vestnika, prav tako je avtorica več scenarijev za filme RTV Slovenija: Tista lepa leta, Mira Marko, Drobne stvari, Vdih drugega in Drugo življenje macesna. Je moderatorka bralnih klubov Beremo gore in literarnih večerov ter snovalka kulturnih prireditev, nepogrešljiva tudi pri Festivalu gorniškega filma. Piše pesmi in nagrajene kratke zgodbe (Pone-srečanje), roman Oblekla je tišino je njen literarni prvenec. Zasnovala in uredila je tudi monografijo Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, eno najlepših zgodb slovenskega alpinizma, prav tako je soavtorica knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja.

 "Roman je zasnovan tako, da se srčika dogajanja zgodi v preteklosti, in kar doživlja glavna junakinja, se kaže skozi odnose. Naivno bi bilo napisati roman o tem, kako je nekoč živela deklica, ki je izgubila svojega ljubega. To se da opisati precej bolj kompleksno. Ta izguba vpliva tudi čez desetletja, ne samo nanjo, ampak tudi na njene otroke. Zato lahko bralec zagotovo v knjigi najde delček svojega srca," pojasnjuje Kamničanka, ki je s svojim knjižnim prvencem zapolnila vrzel v slovenski gorniški literaturi ne le s tem, da je to prvi gorniški roman izpod ženskega peresa, ampak tudi z zgodbo ženske junakinje, ki čaka doma.

Mojca je doma čakala očeta gorskega reševalca, čakala je fanta alpinista, danes pa čaka moža gorskega reševalca, kot je povedala v podcastu Planinske zveze Slovenije V steni: "Roman govori o odhajanju, odsotnosti, čakanju - in tudi o najhujšem, kar se lahko zgodi: da se čakanje nikoli ne konča. To je zgodba, ki dela ta roman zame zelo oseben in globok. To je tisto, ko rečemo, da smo oblekli tišino - ko čakamo in čakamo in tega, ki je odšel, ni nazaj. To je pa najtežja izkušnja, ki jo lahko doživiš."

"Smrti ne maramo, pomisli, občudujemo pa rumene macesne, rdeče sončne zahode in jutranje zarje, ko noč umre v naročju novega dne. Konec nečesa znanega, pospremljeno z nenavadno tihoto in mogočno čistostjo. Čista prisotnost, ki je že v naslednjem trenutku popolna odsotnost. To je smrt," se bralca dotakne razmišljanje v knjigi. Čeprav osrednjo junakinjo močno zaznamuje izkušnja izgube bližnjih oseb, avtorica uspe ohraniti vedrino pripovedi.

"Takšnih gora v slovenski literaturi še nismo brali - gorska krajina ni zgolj kulisa, ampak se razraste v pravo literarno persono. Avtorica ambiciozno razpodi megle, ustvari prostor, brez milosti zasadi zastavo. S svojim premišljenim jezikovnim izrazom, obvladovanjem čustvenih registrov, ki se z lahkoto prelivajo v stavke, mojstrskim grajenjem napetosti in gibkimi dialogi, ki švigajo navznoter in navzven … Mojca Volkar Trobevšek je v jeziku doma in po tej hiši hodi kot sproščena gospodarica. Strastna, celostna, pretresljiva, brutalna in hkrati veličastno lepa zgodba o življenju z gorami, ki se iz ženskega grla izvije kot krik, klic, pesem, kot dolgo zadrževano olajšanje. Končno!" je izid Mojčinega prvenca navdušeno pospremila pripovedovalka in avtorica Irena Cerar.

Pisatelj in novinar Marjan Žiberna, ki je skupaj z Matejo Pate tudi urednik knjige, pa ocenjuje: "V bogati slovenski gorniški literaturi je iz različnih razlogov ženski glas komajda slišen šepet, a se zdi, da postaja glasnejši. Mojca Volkar Trobevšek je v romanu dala besedo ženski, ki jo zaznamuje njena vloga Penelope. Čaka, da se Gregor vrne z gora, ki ga iz njenega objema z neustavljivim klicem vselej zvabijo k sebi. Vendar se avtorica spretno izogne vabeči, široko odprti pasti – Žive ne zvede na vlogo žrtve usode, sploh pa ne žrtve moških, ampak ji da priložnost iti naprej. »Ljubezen ni ena sama,« pravi Starec v romanu."

Manca Ogrin